Ko nove navade dojemamo kot "nujni ovinek" na poti užitkov
Ob uvajanju novosti se nimamo namena dolgoročno držati novih navad, temveč jih dojemamo kot »nujni ovinek« na poti užitkov. Ko se enkrat odločimo za novo pot, se lahko kmalu znajdemo pred odločilno preizkušnjo. Mnogo ljudi poskusi nekaj novega… a le redki vztrajajo dovolj dolgo, da dosežejo želene rezultate.
Vzrok je v dojemanju nove poti. Na voljo imamo dve možnosti:
- novo pot dojemamo kot trenutni ovinek na poti življenja; to pomeni, da nameravamo dejavnosti izvajati tako zavzeto in tako dolgo, dokler bo pač potrebno… nakar se bomo ob prvi priliki vrnili nazaj na staro pot;
- novo pot sprejmemo kot življenjski slog, o stari poti pa ne razmišljamo več.
Oglejmo si primer. Še naprej ostanimo na področju prehranjevanja.Vzemimo, da smo se odločili za spremembo: od zdaj naprej ne bomo na mah pojedli vsega, kar bomo dobili na krožniku, temveč le toliko, da si bomo potešili lakoto. Zato bomo za začetek pojedli samo polovico. Potem bomo počakali dvajset minut in če bomo še vedno lačni, si bomo privoščili še preostale pol porcije oziroma toliko, da bomo imeli ravno dovolj. (V poglavju o prehranjevanju si bomo podrobneje ogledali, čemu tak postopek.)
Tisti, ki izvajajo ta korak, se delijo v dve skupini:
- ljudje, ki bodo novo navado sicer izvajali vestno in tako dolgo, kolikor bo pač treba … a ob tem imeli ves čas v mislih, da se odrekajo užitku. Zato bodo komaj čakali, da to »nujno zlo« mine, da se bodo lahko spet vrnili k običajnemu načinu prehranjevanja;
- ljudje, ki bodo preizkusili novi način prehranjevanja, zavestno spremljali svoje počutje in odzive telesa, ugotovili, koliko koristi jim prinaša novi pristop… ter se odločili, da bo to postala njihova vsakdanja praksa. Stari način prehranjevanja pa zaenkrat črtajo iz misli.
Razlika med ljudmi iz prve in druge skupine se ne skriva v predanosti, motivaciji ali v doslednosti oziroma natančnosti izvedbe. Razlika je zgolj v odnosu do tega početja.
Tisti iz prve skupine že vnaprej vedo, da ne nameravajo vztrajati, saj dojemajo novost bolj kot ovinek na poti. Izkušnje kažejo, da se mnogi, še preden se lotijo novosti, odločijo, da se bodo vrnili na staro pot.
Ker pričakujejo, da se bodo prej ali slej vrnili v utečene tirnice, je njihovo razmišljanje in delovanje močno podrejeno tej odločitvi. Na primer, ko v trgovini vidijo novo sladico, si ne rečejo »Tole me zaenkrat ne zanima« ali »Poskusila bom eno žlico in videla, kako mi ustreza«, temveč razmišljajo: »Zdajle sem na dieti, zato bom poskusila samo eno žlico. Če bo sladica okusna, si jo bom zapomnila – ali pa bom slaščico kar kupila, da si jo bom lahko izdatno privoščila po koncu diete.«
Kot vidimo, ta oseba v bistvu odšteva dni, kdaj bo minil novi režim, da se bo lahko vrnila na staro pot… na kateri mnogokrat celo nadoknadi zamujeno. Ob tem ima tudi rešitev za vnaprej: »Če se bom spet zredila, bom šla pa nazaj na dieto.«
Tako se v njihovem življenjskem ciklu lahko prepletata dva nasprotujoča si pristopa: nekaj mesecev »pregrehe«, ki jim sledi dieta, s katero spravijo telo v običajno stanje. Pa spet pol leta ali leto dni popuščanja razvadam, nakar sledi – navadno pred poletjem – dieta.
To je tako, kot da bi se vsak dan znova zaleteli z avtom. Po nekaj mesecih bi ga odpeljali na popravilo, kjer bi mehaniki popravili vse za nazaj… nakar bi nadaljevali s starim načinom vožnje in ta cikel ponavljali v nedogled.
Ljudje iz druge skupine razmišljajo drugače. Rečejo si: »Preizkusila bom novo pot in če mi bo koristila, ji bom sledila, dokler mi bo ustrezalo.« Torej se ne »zavežejo trpljenju«, temveč budno spremljajo svoje počutje in odzive telesa. Dokler so z njimi zadovoljni, vztrajajo pri novi navadi. Če ugotovijo, da jim postaja čedalje bolj všeč, oziroma, da ničesar ne pogrešajo, ne razmišljajo o vrnitvi na staro pot.
S tem oddajajo jasno sporočilo: »Nisem sužnja navade, da bi se je držala do konca življenja samo zato, ker sem se ob njej nekaj časa udobno počutila. Poskusila bom tudi kaj drugega. Če se bom ob novosti dobro počutila, ne vidim razloga, zakaj bi se vračala na staro pot.«
Jasno je, da drugi pristop pomeni veliko večjo možnost za uspeh.
Zato je bistveno, da daste vsaki novosti vsaj možnost. Vendar ne tako, da boste delovali po liniji najmanjšega odpora, temveč se boste novosti resnično predali. To pa tudi pomeni, da se bo treba za določen čas odpovedati vsem ostalim možnostim, ki vas vlečejo v nasprotno smer.
Zato se morate odločiti, ali z novo izkušnjo izgubljate nekaj, kar vam je domače in zaradi česar se zdaj slabo počutite… ali pa se podajate na vznemirljivo dogodivščino. Kakor se boste odločili, tako boste zaznavali dogajanje in tako ga boste tudi doživljali.
Dokler se boste zanašali na varnostne mreže oziroma delovanje v smislu »Če mi ne bo uspelo, se bom vrnil na staro pot,« se ne boste predali izkušnji.
Če pogledamo, komu je uspelo shujšati, bomo ugotovili, da so to ljudje, ki so vzljubili svojo tehniko hujšanja, ne pa se ji upirali ali se borili z njo. Nov pristop k prehranjevanju in telovadbi je postal del njihovega vsakdanjika, ki so si ga prilagodili, ga nadgradili in mu zvesto sledili. Skratka, v izvajanju tehnike so našli sebe.
Ko boste v izvajanju dejavnosti tako močno našli sebe, da ne boste več razmišljali o vrnitvi na staro pot, je naloga skorajda že opravljena; potrebujete samo še čas.